VEDNO ZANIMIVO IN PRIJETNO

Zgodovina

Začetki dinastije grofov Celjskih segajo v čas žovneške gospode z gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini. Žovneški so po izumrtju grofov Vovbrških pridobili njihovo posest vključno s Starim gradom. Friderik Žovneški se je z družino preselil v Celje in v tem času posodobil in utrdil grajsko poslopje v udobnejšo bivalno rezidenco. Kmalu za tem, leta 1341, je bil povzdignjen v grofa Celjskega, kar predstavlja začetek dinastije grofov Celjskih. Iz tega obdobja izhaja tudi današnji grb mesta Celje – tri zlate zvezde na modrem polju.

Najvišji vzpon so Celjski dosegli v času vladanja Hermana II. Celjskega. V želji, da bi se rešili izpod nadoblasti Habsburžanov, se je Herman II.  začel povezovati z ambicioznim ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim in ga v veliki bitki pri Nikopolju rešil iz turških rok. V zahvalo za rešitev se je Sigismund kasneje poročil s Hermanovo najmlajšo hčerko Barbaro, ki je s poroko postala ogrska, kasneje pa tudi nemška in češka kraljica. Njena svobodomiselnost, verska toleranca, predvsem pa zanimanje za alkimijo in astrologijo so burili duhove še mnoga leta po njeni smrti. Njena vnukinja, Elizabeta Habsburška, se je poročila s poljskim kraljem, s katerim sta imela kar 13 otrok, od katerih jih je deset tudi preživelo.

V času vladanja Hermana II. Celjskega, ki je bi najmočnejši in najvplivnejši vladar celjske rodbine, so se grofje uspešno vključevali  v evropski politični vrh in se povezovali z najpomembnejšimi plemiškimi rodbinami tistega časa. Sigismund Luksemburški je leta 1436 v državne kneze povzdignil dva predstavnika celjske rodbine – Friderika II. in Ulrika II.

Friderik II. je bil najstarejši sin Hermana II. in tako določen za njegovo nasledstvo. V zgodovini Celjskih je znan po nesrečni ljubezni do Veronike Deseniške. Zaradi političnih ambicij ga je oče poročil z Elizabeto Frankopansko, s katero pa Friderik ni bil srečen. Ko so ženo Elizabeto našli umorjeno, je imel prosto pot, da se poroči z ljubljeno Veroniko, s čimer pa je omadeževal ugled dinastije. Oče ga je za kazen zaprl v 23 m visok obrambni stolp, Veroniko pa naročil umoriti. Kasneje je moral sina Friderika zaradi nasledstva izpustiti in dinastija Celjskih je nadaljevala z vzpenjanjem po lestvici družbene, gospodarske in politične moči vse do povzdignjenja v državne kneze. To je prineslo spor s Habsburžani, s katerimi so kasneje sklenili mirovni sporazum in obojestransko dedno pogodbo, na podlagi katere so, po izumrtju rodbine Celjskih, Habsburžani nasledili vsa celjska posestva v rimsko-nemškem cesarstvu. Rodbina Celjskih je izumrla leta 1456 z umorom zadnjega moškega potomca, Ulrika II. Celjskega.

 
IMG_8185
© Zavod Celeia Celje | Piškotki | Splošni pogoji